ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

Življenje je preprosto prekratko, da ga ne bi resnično živeli!

Daša Cek Stepančič

Renče, Nova Gorica, Ljubljana, svetovanje na daljavo

dasa.cek.stepancic@gmail.com

031 734 233

Zgodbe, ki jih piše življenje

so zgodbe resničnih ljudi, kot sva jaz in ti, ki so začutili potrebo po tem, da svoje stiske izlijejo na papir, in ki so želeli, da njihova zgodba doseže tudi druge. Mogoče so se skozi branje podobnih zgodb nekoč naučili, da je to ena od poti do pomembnega spoznanja, da v stiski niso sami. To so zgodbe tistih, ki so poiskali pomoč v želji izboljšati svoje medosebne odnose, se bolje spoznati, prepoznati ovirajoče vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja ter jih spreminjati. Predvsem pa so to zgodbe ljudi, ki hrepenijo po tem, da se premaknejo iz oklepa strahu, jeze, razočaranja … in naredijo svoje življenje prijaznejše. Vabljeni k branju zgodb, ki jih piše življenje, in mojih odgovorov nanje. Upam, da v njih odkrijete vsaj ščepec koristnega zase,

vaša Daša

Če bi tudi sami radi podelili svojo zgodbo, vas vabim, da jo pošljete na e-naslov dasa.cek.stepancic@gmail.com. Ne skrbite, objavljena bo povsem anonimno.

POVSEM SEM OBUPANA, NE VEM VEČ, KAJ NAJ NAREDIM

Pozdravljeni, na vas se obračam v čistem obupu. Že od oktobra trpim za hudo anksioznostjo, ki se samo stopnjuje. Težavo sem zaupala osebni zdravnici, ki mi je predlagala začetek zdravljenja z antidepresivi, predpisala mi je tudi pomirjevala. Zdravil do sedaj še nisem jemala, saj se bojim, da bi od njih postala odvisna. Preizkusila sem že različne možnosti – od rednega gibanja, preusmerjanja pozornosti pa do sprostitvenih tehnik ter jemanja vitaminskih dodatkov. Večjega napredka ne opažam. Vsako jutro zadnje tri mesece vstanem uro prej, da izvajam različne tehnike sproščanja, popoldan pa se obvezno odpravim na sprehod. Zaradi tega nimam več časa za sproščeno nakupovanje in druženje, kar sem pred pojavom anksioznosti rada počela. Po sprostitveni tehniki občutim krajše obdobje upada tesnobe, vendar se ta kmalu vrne nazaj. Bolj ali manj vsak dan občutim moteče pospešeno bitje srca, zaradi otežkočenega dihanja se bojim, da se bom zadušila, ciklam se v negativnih mislih, opažam tudi prekomerno potenje. Sem napeta, kar so opazili tudi moji bližnji, s katerimi hitro pridem v konflikt. Z možem sva tik pred ločitvijo. Zelo slabo spim, čez dan sem utrujena in že popoldan me je strah, da zvečer spet ne bi mogla zaspati. Ne vem, zakaj se mi to pojavlja in kaj še lahko storim. Prosim vas za pomoč.

Moj odgovor:

Spoštovani, zdi se, da v zadnjih mesecih trpite za hudo obliko tesnobe. Čeprav me veseli, da ste najprej poskušali najti rešitev brez uporabe zdravil, pa je dobro vedeti, da so včasih zdravila smiselna opora, da se zopet vzpostavi normalno delovanje telesnih funkcij in povrne običajni ritem spanca ter prepotrebna energija. So pomoč, ki omogoča, da se lahko konstruktivno pričnemo soočati s situacijo, v kateri smo se znašli in je sami ne zmoremo obvladovati. Za razliko od pomirjeval se pri jemanju antidepresivov zasvojenost navadno ne razvije. Kot je razbrati iz vašega opisa, ste se ujeli v začarani krog motenega spanca in doživljanja tesnobe. Sprašujete se, zakaj se vam to dogaja. Razumeti je potrebno, da je možnih vzrokov za pojav anksiozne motnje več. Globoko v ozadju le-te so navadno dejavniki, ki povečujejo dovzetnost za razvoj anksioznih motenj (npr. anksiozne motnje v družini, perfekcionizem, velika potreba po kontroli, podcenjevanje samega sebe ipd.). Ti so prisotni veliko pred razvojem anksiozne motnje, ki se navadno sproži ob neprijetnih dogodkih, kot so zdravstvene težave, različne izgube in drugi. Poleg teh pa obstajajo še dejavniki, ki anksiozno motnjo vzdržujejo. Pri vas bi lahko vzdrževalni dejavnik predstavljale ponavljajoče se motnje spanja, težave v družinskih odnosih in obupavanje nad možnostjo rešitve situacije. Iz vašega opisa poskusov obvladovanja situacije se mi zdi, da se vaše življenje povsem vrti okrog tesnobe oz. poskusov obvladovanja anksioznega počutja. Sprašujete, kaj še lahko storite. Pravzaprav menim, da je pomemben vzdrževalec vašega anksioznega počutja tudi dejstvo, da ste se v imenu lajšanja težave odpovedali normalnemu življenju. Izhajajoč iz tega vam svetujem, da počasi zopet pričnete živeti kar se da običajno življenje. Za hitrejši napredek in preprečevanje ponovitev stanja pa vam toplo svetujem, da s pomočjo strokovnjaka okrepite vaše vire moči ter se naučite učinkovitih vedenjskih in kognitivnih tehnik, ki vam bodo v pomoč pri lažjem obvladovanju neljube situacije. Želim vam vse dobro, Daša

ŽE ODKAR POMNIM, SE TRUDIM BITI POPOLNA, KAR ME SPRAVLJA V TESNOBO

Pozdravljeni, na vas se obračam, saj močno trpim. Že odkar pomnim, se trudim biti popolna – v službi, doma in med prijatelji. Vsem želim ustreči in hudo se bojim, da bi naredila kakšno napako. Zato na primer v službi večkrat preverjam dokumente, preden jih oddam, zaradi česar ne uspem pravočasno urediti ostalih obveznosti. Na ta račun v službi pogosto ostajam še več ur po zaključku delovnega časa. Tudi po prihodu domov razmišljam, ali sem mogoče rekla oz. naredila kaj narobe. Zaradi podaljškov v službi menim, da sem slaba mama. Slabo spim, ves čas sem napeta, zaradi prekomernega hranjenja sem se v preteklih letih močno zredila, stalno me spremlja nek strah. Postajam živčna razvalina, na kar me večkrat opozori tudi partner. Ker sama ne znam in ne zmorem več naprej, vas prosim za nasvet.

Moj odgovor:

Toplo pozdravljeni, iz vašega opisa je zaznati močno težnjo po perfektnosti, s katero se, kot pravite, soočate že od nekdaj. To je predvsem med ženskami pogosta težava, ki človeka prične slej ko prej močno dušiti. Ker nihče ne more biti popoln in je povsem nemogoče, da tu in tam ne bi naredili kakšne napake, lahko perfekcionizem vodi le do ponavljajočih se razočaranj in spodkopava zaupanje vase ter osebno zadovoljstvo. Kot opisujete v vašem primeru, pa je perfekcionizem tudi eden od najpogostejših vzrokov za pojav anksioznosti (tesnobe). Zavedati se namreč morate, da pri perfekcionizmu ne gre za natančnost, ampak za strah – strah pred napakami, pred neuspehom in posledično razočaranjem ter zavrnitvijo drugih. Strah, ki posameznika oropa poguma in ga hromi, vodi v telesne ter duševne težave in ruši odnose. Gnanje proti nedosegljivim idealom predstavlja nenehen vir tesnobe in stresa. Vsekakor bi bilo dobro odkriti, pod katerimi vplivi se je perfekcionizem razvil pri vas in kaj ga poganja. V kognitivno-vedenjskem svetovanju težimo k temu, da odkrijemo »korenino« težave, ki je navadno zasidrana v obdobju otroštva. Delo na površinski ravni namreč navadno ne obrodi želenih in dolgotrajnih rezultatov. Pohvale vredno je, da ste se odločili narediti korak naprej in pričeli iskati rešitve za vaše težave. Želim, da veste, da so te pogoste in rešljive. Za začetek vam svetujem, da se izognete večkratnemu preverjanju v službi in iskanju napak ter se čim večkrat usmerite na to, kar ste naredili dobro. Vsakodnevno se pohvalite. In ne pozabite: povsem dovolj je truditi se po svojih najboljših močeh, zato dovolite si tu in tam kakšno napako! Življenje je tesno povezano z njimi. Ko se naučimo na spodrsljaj pogledati kot na lekcijo, odpremo vrata osebnemu napredku in zadovoljstvu. Edina resnična napaka je namreč tista, iz katere se nismo ničesar naučili! Želim vam obilo mirnih in zadovoljnih dni, Daša

ŽE VEČ LET SEM ŽRTEV MOBINGA

Pozdravljeni, osem let sem zaposlena v manjšem podjetju. Svoje delo rada opravljam, vendar me pri tem mori šefica, ki nad mano že več let izvaja mobing. Opažam, da ima do moških povsem drugačen odnos. Velikokrat mi daje vtis, da moje delo ni dobro opravljeno, ko se zelo vznemiri, name kriči in me ponižuje, že več let nisem napredovala, četudi sem izpolnila potrebne pogoje. Razmere v našem podjetju so iz dneva v dan bolj neznosne. Nikoli nisem bila zelo samozavestna, vendar sem nekako vedno shajala. Odkar pa so se pričeli ti pritiski, se mi zdi, da se nikakor ne znam več postaviti zase. V strahu da bi izgubila službo, kar mi je nadrejena tudi že večkrat namignila, ne odreagiram. Zdi se mi, da na nek način okamenim in čakam, da nevihta mine. Vendar mi je jasno, da tako ne gre več naprej. Prosim vas za pomoč.

Moj odgovor:

Spoštovani, iz Vašega opisa situacije je razvidno, da ste najbrž res žrtev mobinga. Kot največjo težavo vidim Vaš strah pred izgubo službe, ki Vas hromi v tem, da bi se zaščitili, da bi vodji na nek način postavili mejo. Pred mobingom Vas ščiti kar nekaj pravnih predpisov. Če ima mobing znake kaznivega dejanja, se lahko povzročitelja kaznuje tudi z zaporno kaznijo. Želim, da se zavedate, da nihče nima pravice, da Vas ponižuje, na Vas kriči in Vas ustrahuje, kot je razvidno iz Vašega opisa. V primerih konfliktnih odnosov vedno svetujem progresivno postopanje. V začetku bi bilo najbrž najbolje, če bi se z vodjo uspeli mirno pogovoriti. Ji povedati, kako se ob njenih reakcijah počutite, in ji dati jasno vedeti, da tega v prihodnje ne boste več dopuščali. Ste se z njo že kdaj poskusili pogovoriti? Ker se povzročitelji mobinga največkrat najbolj bojijo, da bi se zaradi svojega ravnanja znašli v kazenskem postopku, je dobro, da vodji poveste, da boste v primeru nadaljevanja njenega ravnanja zoper njo podali prijavo. V Vašem primeru se sprašujem, kako sicer ravnate v konfliktnih situacijah in kako ste odreagirali npr. na kričanje odraslih, ko ste bili še otrok. Je to, da okamenite, vzorec, ki se vleče že iz takratnega obdobja? Sprašujem se tudi, kakšen je odnos šefice do ostalih Vaših kolegic, če jih seveda imate. Kako doživljajo delo v podjetju one? Česa se v povezavi z morebitno izgubo službe najbolj bojite in ali imate v kolektivu podporo sodelavcev? Kako sami ocenjujete delo, ki ga opravite? Kaj bi svetovali Vaši najboljši prijateljici, če bi se znašla v podobni situaciji? Čeprav dejanja Vaše vodje lahko samo obsodim, se zavedam, da si za svojo žrtev ne bi izbrala ravno Vas, če ne bi na nek način začutila priložnosti za izživljanje. Povzročitelji nasilja si namreč za svoje žrtve bolj ali manj vedno izberejo tiste ljudi, ki to na nek način dovolijo. Menim, da lahko največje premike v opisanem primeru in za preprečevanje podobnih težav v prihodnje naredite z delom na sebi – raziskovanjem vzrokov za nastalo situacijo in Vaše odzivanje v njej ter s krepitvijo pozitivne samopodobe. Vse dobro Vam želim, Daša Cek Stepančič

KJE SO VSI NORMALNI MOŠKI

Pozdravljeni, stara sem 34 let in rada bi spoznala partnerja ter si z njim ustvarila družino. Imela sem že več krajših in daljših zvez, a zdi se mi, da privlačim same napačne moške. Na začetku gre vedno dobro, kasneje pa se izkaže, da je v odnosu en sam prepir. Najbolj sem se navezala na predzadnjega fanta, ki se mi je zdel prizemljen, inteligenten in samozadovoljen moški. Vendar mi kar nekako ni pustil blizu, naj sem se še tako trudila. Bil je čustveno nedosegljiv in kasneje sva se na njegovo željo razšla. Ker nisem več rosno mlada, me počasi začenja grabiti panika. Kaj če bom ostala večno sama? Imela sem kar v redu otroštvo, razen tega, da je oče prihajal in odhajal ter se pri mojih 11. letih dokončno ločil od mame. Nanj se nikoli nisem uspela dobro navezati, zato je tudi danes najin odnos bolj hladen. Mislite, da bi ta izkušnja iz otroštva lahko imela kakšen vpliv na mojo nesrečo z zvezami? Sprašujem se, kje so vsi normalni moški in kje naj ob vseh korona omejitvah sploh koga srečam. Zahvaljujem se vam za odgovor.

Moj odgovor:

Spoštovani, skozi Vašo pripoved sem začutila Vašo veliko željo po tem, da bi se v partnerstvu ustalili in si ustvarili družino. Opažate, da v začetku Vaših zvez kaže dobro, kar je v obdobju romantične ljubezni običajen vzorec. Preplavljenost s hormoni in kemičnimi snovmi, kot so dopamini, norepinefrini, endorfini, serotonin in drugi, namreč poskrbi za to, da se nam zdi, da smo srečali idealnega partnerja. Kar naenkrat dobimo življenjsko moč, okrepi se občutek varnosti, popolnosti in povezanosti, zdi se nam, da partnerja že on nekdaj poznamo in ne predstavljamo si življenja brez njega. A slej ko prej se začetna zaljubljenost ohladi in svojega ljubljenega uspemo uzreti v pravi luči. Takrat navadno ugotovimo, da ima cel kup napak in slabosti, pred katerimi smo si nevede zatiskali oči. V razvoju partnerske zveze se pojavi drugo obdobje, ki ga omenjate sami kot »en sam prepir« – gre za obdobje spopadov za prevlado. Odhod Vašega očeta ima na Vašo situacijo zagotovo velik vpliv. Vse kaže, da Vas na nek način privlačijo moški, ki so nedostopni. Zavestno si sicer res želite ljubečega partnerja in oblikovanja družine, nezavedno pa Vas je najbrž strah vnovične zapuščenosti. Ob ločitvi staršev ste zagotovo trpeli in iz te izkušnje ste se naučili, da če imaš nekoga zelo rad, obstaja velika verjetnost, da te bo zapustil. Na nezavedni ravni ste mogoče že kot 11. letnica sklenili, da nikogar ne boste več spustili zares blizu, saj bi s tem lahko bili ponovno prizadeti. Bližino ste začeli enačiti s prizadetostjo in lasten strah projicirati na partnerje.  Zavedati se morate, da je izbira partnerja vodena nezavedno in da pri tej pomembno vlogo igrajo lastnosti pomembnih oseb iz našega otroštva. V Vaših izbirah je zaznati veliko povezavo z Vašim očetom, za katerega ste si najbrž kot deklica želeli, da bi Vas imel rad in bi si pridobili njegovo naklonjenost. Najbrž ste v otroštvu naredili marsikaj, da bi pritegnili njegovo pozornost. Da bi si zacelili otroške rane, vezane na Vaš odnos z očetom, sedaj v svoje zveze pritegujete moške, ob katerih se vedno znova počutite tako, kot ste se v otroštvu ob svojemu očetu. Ta vzorec se bo ponavljal tako dolgo, dokler ne boste predelali svoje potlačene otroške bolečine in preoblikovali svoje predstave o partnerskih odnosih. Šele takrat boste začeli spoznavati »normalne« moške, ki Vas ves čas obkrožajo, vendar jih Vaše oči še niso bile pripravljene zagledati. Ko bo korona kriza za nami, bo spoznavanje novih ljudi bistveno lažje. Zato Vam svetujem, da to obdobje izkoristite predvsem za to, da si pozdravite otroške rane, pri čemer Vam je v veliko pomoč lahko tudi pogovor s strokovnjakom. Obilo poguma in sreče Vam želim, Daša

VIDIM, KAKO ZARADI KORONAVIRUSA LEŽIM PRIKLOPLJEN NA APARATE. BOJIM SE, DA BOM ZNOREL!

Pozdravljeni, pišem vam, ker ne zmorem več prenašati stiske, ki me grabi v povezavi z epidemijo koronavirusa. Zaposlen sem v podjetju, kjer imam vsakodneven stik z različnimi ljudmi. Že ko zjutraj vstanem, me začne grabiti huda panika. Najraje bi ostal kar doma. Na poti v službo čutim, kako se ves tresem, nabija mi srce, težko diham in ne uspem razmišljati o ničemer drugem, kot o tem, da bom zbolel. Vidim sliko sebe, kako ležim priklopljen na različne aparate, medtem ko se mi življenje izteka. V službi se vedem skrajno previdno – ne hodim na stranišče in na kavo, po stiku s kljukami si vedno razkužim roke, od razkužila imam kožo že povsem uničeno, prosil sem za premestitev na pisalno mizo, ki je bližje oknu, ki ga imam ves čas odprtega, nad čemer pa se pritožujejo sodelavke. Kolikor se da se izogibam stikom z ljudmi, večkrat na dan si merim telesno temperaturo. Ponoči ne spim, saj se mi po glavi vrtinčijo misli, ki jih ne morem umiriti. Redno spremljam novice in čeprav mi je informacija o pričetku cepljenja pri nas prinesla olajšanje, se mi je včeraj, ob objavi novice o neučinkovitosti enega od cepiv, spet porušil svet. Že v preteklosti sem se bal bolezni, vendar nikoli v takšni obliki. Ne razumem, kako so lahko drugi tako mirni, se na račun situacije celo šalijo in da nekateri nasprotujejo testiranjem ter cepljenju. Prosim, pomagajte mi, ker se bojim, da bom znorel!

Moj odgovor:

Spoštovani, čutiti je, da ste se res znašli v hudi stiski. Čeprav trenutna epidemiološka situacija predstavlja problem, ne smete dovoliti, da prevzame popoln nadzor nad Vašim življenjem. Kljub temu, da je težka, imejte v mislih, da bo minila. Povsem naravno je, če v zadnjem letu doživljate različna čustva (vključujoč strah), telesne občutke in misli v povezavi z virusom Covid-19. Številni poleg strahu izkušajo tesnobo, zaskrbljenost, nezaupanje, jezo, napetost, razdražljivost in celo nemoč. Ker je izpostavljenost omenjenemu v daljšem časovnem obdobju lahko za posameznika škodljiva, je pomembno, da najde način, kako kolikor se le da normalno živeti. V Vašem primeru je zaznati, da ste ujeti v katastrofične misli o smrti, ki sprožajo nelagodne posledice, ki jih omenjate. Na tem mestu je vredno omeniti, da so čustva, telesna občutenja in naše reakcije samo posledica našega načina razmišljanja. Za dosego omilitve stiske lahko torej največ naredite s tem, da najprej poskušate svoje tesnobne misli, telesne reakcije in strah sprejeti, v naslednjem koraku pa na situacijo pričnete gledati bolj realno, prožno. Koliko ljudi, ki so hudo zboleli, ob predpostavki, da so bili predhodno zdravi, poznate? Koliko teh je umrlo? Kje piše, da boste sami ob morebitni okužbi preboleli težko obliko bolezni (nikjer namreč ne omenjate pomanjkljive imunske odpornosti ali drugih zdravstvenih težav, ki bi lahko pripomogle k zapletom)? Katere ukrepe na delovnem mestu že upoštevate z namenom, da bi preprečili širjenje virusa? Kako na situacijo gledajo Vaši kolegi, prijatelji, družinski člani …? Kaj bi sami svetovali svojemu najboljšemu prijatelju, če bi se znašel v podobnem položaju? … Drugi pomemben vidik lajšanja tesnobe je izpostavljanje strah vzbujajočim situacijam. Kaj ko bi postopoma opustili kompulzivno uporabo razkužil, ki ob poškodbi kože še povečujejo tveganje za nastanek bolezni, in poskušali svoje življenje spet vrniti v kolikor se da normalne tirnice z neizogibanjem nujnim stikom z drugimi ljudmi v živo in pitju kave ter ugodili kolegicam z zaprtjem okna pisarne? Kaj ko bi v razmišljanju in vedenju poskušali posnemati tiste, ki jih v tej situaciji ocenjujete za mirne in sproščene? Kaj ko bi čas, ki ga namenite obsesivnemu spremljanju novic, ki Vas še dodatno pehajo v paniko, in merjenju temperature raje namenili druženju s prijatelji, pa četudi na daljavo, ogledu kakšnega dobrega filma, sprehodu v naravi ali branju dobre knjige, mogoče celo izvajanju katere od sprostitvenih tehnik? Slednje Vam posebej priporočam pred spanjem in odhodom v službo. Naj omenim, da boste ob izpostavljanju sicer na začetku najverjetneje občutili povečanje stiske, vendar je to najboljša pot k temu, da zopet prevzamete kontrolo nad Vašim življenjem in odvzamete moč strahu, ki Vas trenutno povsem nadvladuje. Ne pozabite tudi na skrb za kakovosten spanec in uravnoteženo prehrano. Problem tesnobe ni samo v tem, da na dolgi rok škoduje Vašemu zdravju, da celo ruši normalno delovanje imunskega sistema, ampak je težavno tudi, da začne posegati na ostala področja življenja – uničuje odnose, povečuje odsotnost z dela, predstavlja finančno obremenitev, otežuje koncentracijo, zmanjšuje delovno storilnost, predvsem pa preprečuje ljudem, da bi polno in produktivno živeli. Ne želite si živeti na pol, kajne? Ker ste omenili, da ste se s problemom strahu pred smrtjo soočali tudi v preteklosti, in je iz Vašega opisa zaznati hudo obliko anksioznosti, Vam svetujem posvet s strokovnjakom, ki Vam bo pomagal Vaše življenje zopet postaviti v normalen okvir. Vse dobro Vam želim, Daša

KAKO NAJ PREBOLIM TA RAZHOD?

Pozdravljeni, pišem vam, ker ne morem pozabiti bivše punce. Star sem 25 let. Bila je moja prva prava ljubezen. Spoznal sem jo v času študija pred tremi leti,  je leto mlajša od mene. Na začetku sta me močno privlačila njen izgled in način razmišljanja. Vedno je bila nasmejana, sproščena, čisto nasprotje mene, ki sem bolj zadržan in pogosto napet. Ob njej sem bil drugačen. Želel sem si dolgotrajno zvezo, ona nanjo ni bila pripravljena, kar mi je po skoraj letu dni zveze tudi povedala. Tako sva se razšla. Zame je bil to totalen šok. Bil sem popolnoma izgubljen, na trenutke jezen in celo depresiven, nisem več videl izhoda. Sčasoma sem se sicer nekako uspel pobrati, vendar še vedno mislim samo nanjo. Ne morem je pozabiti, sanjarim o njej in še vedno upam, da se bo vrnila, mi rekla, da ji je žal in da bova najino zvezo nadaljevala. Zdi se mi, da sem obstal v nekem trenutku v preteklosti. Kako naj prebolim ta razhod?

Moj odgovor:

Pozdravljeni, če vas prav razumem, sta od vašega razhoda z dekletom minili dve leti. Zapisali ste, da vas je ta zveza spremenila, kar ustreza pogoju, ki mora biti izpolnjen, da do zaljubljenosti sploh pride – partner mora imeti lastnosti, ki nas dopolnjujejo in ki ustrezajo zbirki določenih pozitivnih ter negativnih značajskih potez pomembnih oseb iz našega otroštva, npr. staršev, sorojencev, varuške ali katerega od drugih bližnjih sorodnikov. Če se osredotočiva na prvi del, dopolnjevanje, lahko vidimo, da posamezniki, ki so sicer bolj zaprti vase, hitreje opazijo nekoga, ki je bolj zgovoren in živahen; če smo okorni in trdi, nam bo najbrž všeč športnik ali plesalka; če smo ob odraščanju zatirali svoja čustva, nas bo najverjetneje privlačil nekdo, ki je izrazito čustven itd. Ravno te lastnosti, zaradi katerih smo se v partnerja zaljubili, pa nas, ko se romantično obdobje ljubezni zaključi, navadno pričnejo motiti in postanejo povod za konflikte. Nenadoma lahko ob odprtem in živahnem partnerju začutimo, da nimamo več pravega miru ali njegov odnos pričnemo dojemati celo kot vsiljiv. Iz vašega opisa predvidevam, da do te točke v razvoju zveze z bivšo partnerko nista prišla, da ste bili zapuščeni v trenutku opajanja od intimne bližine in zlitja s partnerko, brez katere si niste predstavljali življenja. Domnevam, da je bil razhod za vas presenečenje, ki mu je sledil proces žalovanja. Želim, da veste, da izgubo vedno spremlja bolečina, vendar da ravno preko izgub rastemo in postanemo bolj celoviti, včasih je izguba potrebna, da ugotovimo, kdo smo. Za to pa si morate dovoliti izraziti čustva, kakršna koli že so, po potrebi jokati in poskušati živeti bolj prisotni v sedanjosti, v vsakem dnevu znova. Predano živeti vsak trenutek svojega življenja, ne da bi se še naprej oklepali preteklosti za vsako ceno, in si dovoliti izpustiti tisto, kar je bilo. Iti dalje. Poskušajte si odgovoriti na vprašanja, kaj koristnega vam oklepanje na preteklo zvezo prinaša in kakšna je škoda tega. Kaj ste se iz te zveze naučili in za kaj ste hvaležni? Ob postopnem opuščanju vezi s preteklostjo pa bodite pripravljeni na to, da se bo žalost tu in tam še vračala. Nepričakovani dogodek, obletnica, božič ipd. vas lahko za nekaj časa vrnejo na začetek. Pomembno je, da vztrajate. Da bi vam lahko bolje pomagala, bi seveda potrebovala več informacij o vaših ostalih odnosih (prijateljskih, družinskih in drugih), o napetosti in zadržanosti, ki ju omenjate, pa tudi o vašem razmišljanju v tej situaciji. V vsakem primeru vam toplo svetujem, da se pogovorite z izbranim svetovalcem in da skupaj poiščeta izhod iz situacije, v kateri ste obtičali. Vse dobro vam želim, Daša

ODNOS S TAŠČO ME UBIJA

Ko sva z možem postala par, je bilo vse popolno. Tudi najini starši so se hitro ujeli, četudi sta moževa starša ločena. Po nekaj letih sva se odločila, da se poročiva. Ko sem rodila prvega otroka, se je vse spremenilo. Tašča je pričela nenapovedano vdirati k nam na obisk, ob vseh možnih priložnostih. Ker živi v neposredni bližini, je bilo teh res veliko. Prosila sem jo, naj obisk predhodno napove, saj sem predvsem po porodu potrebovala tudi čas zase, za počitek, želela sem si vsaj nekaj ur dnevno preživeti sama z možem in otrokom. Tašča me je ob tem obtožila, da jo skušam izključiti iz vzgoje otroka. Čez mene, moj pogled na svet in način vzgoje se je začela pritoževati tudi svojemu sinu, torej mojemu možu. Večkrat je rekel, da tako ne gre več naprej in da se počuti, kot bi bil med dvema ognjema. Tudi med nama so bili konflikti vse pogostejši.  S taščo sem se poskušala mirno pogovoriti, a je vedno našla nek izgovor. Problem je, da sem se po poroki preselila skoraj 100 km stran od svoje družine, prijateljev in prejšnje službe v okolje, kjer ne poznam skoraj nikogar razen njegove družine. Odnosi med mano in taščo so še vedno napeti, z njo težko komuniciram. Ne vem, kako naprej. Prosim vas za pomoč in nasvet, saj me odnos s taščo ubija.

Moj odgovor:

Pozdravljeni, znašli ste se v res neprijetnem položaju: v tujem okolju, med ljudmi, ki Vas ne sprejemajo, in povrh še brez podpornega okolja Vaše primarne družine ter prijateljev. Ob branju Vaše zgodbe sem začutila, da doživljate precejšnjo stisko in da si iskreno želite izboljšati odnos s taščo. V ozadju taščinih obtožb, ki jih omenjate, je zelo verjetno strah pred izgubo sina. Zdi se, da je v Vašem možu našla uteho, način za zapolnjevanje čustvene praznine, ki je najbrž posledica njenega neurejenega odnosa z bivšim partnerjem in njune ločitve. Menim, da ste storili prav, ko ste tašči postavili mejo glede napovedanih obiskov, in pohvalim lahko Vašo pripravljenost, da bi se z njo pogovorili. Pomembno je, da kljub vztrajanju slabega odnosa s taščo najdete način, da še naprej ne bo trpel Vaš duševni mir. Ob Vaši zgodbi se sprašujem, ali čutite podporo in zaščito Vašega partnerja? Ali je uspel pretrgati spone, ki ga vežejo na mamo? Najbrž slednjega še ni naredil, saj bi Vam v tem primeru nudil potrebno varnosti in oporo. Zelo verjetno je, da se v ozadju moževega doživljanja položaja med dvema ognjema skriva občutek nemoči ali krivde, ki mu ga vzbuja mama. Pomembno je, da se z možem pogovarjata o stiski, ki jo doživljate, in da si dovolite slišati njegovo stališče. Bodite jasni pri tem, da si želite njegovo podporo. Valjenje krivde na taščo in obtoževanje le-te ni dobra poteza, saj utegne mož začutiti še večjo potrebo, da jo obrani. Vsekakor pa je Vaš mož pred leti sprejel odločitev o sklenitvi zakonske zveze z Vami in oblikovanju svoje družine, zato mora ta postati njegova prioriteta. Bodite jasni o Vaših pričakovanjih glede vajine zveze. Da v stiski ne boste sami, se lahko o njej pogovorite z ljudmi, ki jim zaupate, pa četudi ne živijo v Vašem novem okolju. V kolikor bi vaju težave še naprej obremenjevale, lahko možu predlagate skupen obisk partnerskega svetovanja, v katerem bosta s svetovalčevo pomočjo lažje razjasnila nastalo situacijo, se soočila s težavami v vajinem odnosu, ugotovila, od kod izvirajo, in našla rešitve za to, da se vajina zveza ne bo dokončno pretrgala. Vam in Vaši družini želim vse najbolje, Daša Cek Stepančič

SOOČAM SE S POTRTOSTJO, ŽALOSTJO IN BREZVOLJNOSTJO. KAJ SE DOGAJA Z MANO?

V življenju sem imela kar nekaj težav. Starša sta se bolj ali manj neprestano kregala, živeli smo v hiši z babico in dedkom, dedek je veliko pil. Zato sem si želela čim prej od doma in sem se mlada poročila. Mož je bil od mene skoraj deset let starejši in bil je zelo gospodovalen. Trudila sem se vztrajati z njim zaradi treh otrok, vendar je bilo težko. Kasneje je mož zbolel in hitro umrl. Čeprav so bila leta po njegovi smrti težka, smo kasneje vsi zaživeli. Jaz sem si poiskala novo službo, spoznala nekaj novih prijateljev in celo končala višjo šolo. V službo hodim rada, toda opažam, da ne zmorem več opravljati opravil, ki od mene zahtevajo večjo zbranost. Pogosto postanem brez večjega vzroka potrta, žalostna, brez volje, nekako vse mi je odveč. To se mi bolj ali manj pravzaprav pojavlja že od mladosti in prepričana sem bila, da je tako zaradi domačih razmer, v katerih sem zrasla. Zdravnica mi je predlagala jemanje antidepresivov, vendar mi ta predlog ni blizu. Kaj se dogaja z mano in kako si lahko pomagam drugače? Hvaležna bom za vašo pomoč.

Moj odgovor:

Spoštovani, iz Vaše pripovedi je zaznati, da trpite zaradi depresivnega počutja. Statistične ocene kažejo, da v nekem obdobju življenja depresijo doživi polovica ljudi. K sreči je ta težava dobro prepoznana in jo je mogoče učinkovito premagovati. V Vašem primeru gre, kot pravite, za pojav nezaželenega počutja, ki se bolj ali manj pojavlja že od mladosti. Kot sami ugotavljate, je mogoče, da je Vaše počutje posledica družinske dinamike in razmer, v katerih ste odraščali. Sledenje namreč močno vpliva na oblikovanje temeljnih prepričanj o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh ter na zmožnost soočanja z izzivi, ki jih prinaša življenje. Temeljna prepričanja se odražajo v našem razmišljanju, čustvovanju in vedenju. Prav negativno razmišljanje pa je tisto, ki največkrat poganja depresivno počutje. Vsekakor bi bilo vredno vzorce Vašega razmišljanja, vključno z Vašimi temeljnimi prepričanji, bolje raziskati. Zapisali ste, da Vam je zdravnica predlagala jemanje antidepresivov. Kaj je tisto, kar Vas napeljuje k nenaklonjenosti tej ideji? Antidepresivi Vam seveda lahko pomagajo ublažiti nekatere simptome, ki spremljajo depresivno počutje. Vsekakor je odločitev o jemanju le-teh smiselno pretehtati v luči resnosti Vaših težav, pogostosti pojava, stranskih učinkov zdravil in predvsem tega, kakšen je vpliv počutja, ki ga opisujete, na Vaše vsakodnevne aktivnosti in kakovost Vašega življenja. Čeprav Vam lahko zdravila pomagajo prebroditi obdobja hujših stisk, je vsekakor bolje, da najprej poskusite uperiti vse sile v to, da si pomagate sami. V kolikor menite, da to ni dovolj, lahko poiščete pomoč kognitivno-vedenjskega svetovalca. Kognitivno-vedenjska obravnava je namreč pri lajšanju depresije dobro raziskana in rezultati kažejo zelo ugodne izide. Za začetek predlagam, da postanete pozorni na Vaše razmišljanje in Vaše morebitne negativne misli spustite iz objema Vašega uma ter da se zaposlite z dejavnostmi, ki Vas veselijo. Redno se gibajte in privoščite si veliko druženja z ljudmi, ki »Vam polnijo baterije« in s katerimi se lahko iskreno pogovarjate o svojih doživljanjih. Pomembno je tudi, da poskrbite za kvaliteten spanec. Dobro praktično pravilo pri okrevanju je: če se želite počutiti spet normalno, se morate začeti čim bolj normalno vesti. Želim Vam vse dobro, Daša Cek Stepančič

STRAH ME JE PONOVITVE PANIČNEGA NAPADA

Rada bi z vami podelila svojo izkušnjo: zadnje mesece sem bila zaradi hudih obremenitev v službi pod stresom. Tudi doma nisem mogla odklopiti, zvečer sem težko zaspala. Bila sem vedno bolj napeta in postajalo me je strah, da bi izgubila službo. Zaradi raztresenosti sem naredila nekaj manjših napak, na katere me je opozorila vodja. Na dan, ko se je iztekal rok za oddajo novega projekta, sem doživela prvi napad panike. Razmišljala sem: »Kaj pa, če mi ne bo uspelo? Kaj pa, če bo vodja v projektu našla kakšno napako? Kaj, če bom zaradi tega izgubila službo?« Počutila sem se vedno slabše. Kot strela z jasnega me je strah popolnoma prevzel, srce mi je divjalo, kar naenkrat sem se močno spotila, noge sem imela težke kot kamen in skoraj nisem mogla več dihati. Bila sem prepričana, da me je zadela kap in bom umrla. Napad je minil, a to je bil najhujši dan mojega življenja. Naslednje dni sem bila hudo izčrpana. Bojim se, da bi se mi to še kdaj zgodilo. Prosim vas za pomoč.

Moj odgovor:

Spoštovani, čutiti je, da Vas, kar ste doživeli, zelo skrbi. Čisto vsak med nami se kdaj počuti paničnega in občutek, da nas grabi panika zaradi lovljenja časovnih rokov, je precej pogost. Kljub vsemu pa je potrebno ločiti med vsakdanjo napetostjo, paničnim napadom in panično motnjo. Za diagnosticiranje panične motnje se morajo napadi pojaviti več kot samo enkrat. Vaše prepričanje, da boste ob intenzivnih telesnih simptomih napada umrli, je precej običajno. Težava je ravno v napačni interpretaciji pomena telesnih simptomov. Razmišljanje o tem, da doživljate srčni napad ali možgansko kap in da boste umrli, intenzivnost strahu samo še poveča in naval adrenalina sproži še več telesne vznemirjenosti. Večina ljudi, ki doživi panični napad, pred tem razvije strah. Želim pa, da veste, da ima veliko ljudi samo en panični napad in potem nobenega več ter da bolj kot boste pred paničnimi napadi bežali, hitreje Vam bodo sledili. Seveda lahko za ohranjanje dobrega počutja marsikaj naredite sami, v pomoč so Vam lahko različne tehnike sproščanja, gibanje v naravi, skrb za zdravo prehrano in kakovosten spanec. Lahko tudi poskusite z namernim sprožanjem paničnih občutkov, npr. s tekom na mestu. Pomembno je, da se ne izogibate situacijam, ki Vam sprožajo strah, in da se ob pojavu katerega od simptomov paničnega napada spomnite, da zaradi tega ne boste umrli, da bo minil in Vam ne bo škodil. Vsekakor pa bi bilo smiselno podrobneje raziskati Vaš odziv na dogajanje v  zadnjih mesecih, vključno z Vašimi prepričanji o sebi, drugih in svetu na sploh. V Vašem primeru je zaznati jasno povezavo med pojavom paničnega napada in Vašim razmišljanjem pred tem. Telesni simptomi niso neposredno povezani z nujo, da oddate projekt, ampak so bile na delu Vaše misli. Ko spoznate svoje misli in Vaša najgloblja prepričanja ter jih pričnete spreminjati, postanete gospodar Vašega uma. V kolikor bi se panični napad še kdaj ponovil, Vam priporočam, da se umaknete na miren kraj, si dovolite občutiti vse, kar se v Vašem telesu pojavi, v mislih objamete strah in mu zaželite dobrodošlico, v naslednjem koraku pa ukažete telesu, naj odzive še poveča. To se bo za kratek čas tudi zgodilo, ko pa boste strahu pokazali pogum, bo ta izginil. Strah se namreč hrani s strahom. Panični napad je lahko učitelj, ki Vas uči, kako se soočiti z življenjskimi preizkušnjami. Zato kar pogumno naprej, Daša Cek Stepančič

V STISKI ZARADI NEUREJENEGA ODNOSA S PARTNERJEM

Pozdravljeni, na vas se obračam, ker trpim zaradi neurejenega odnosa s partnerjem, ki traja že 12 let. Z možem imava 8-letnega sina in 6-letno hčerko. Na začetku najine zveze sem bila prepričana, da sem srečala ljubezen svojega življenja, da je najina zveza nekaj posebnega. Nekaj mesecev po poroki pa so se med nama pričela pojavljati nesoglasja, ki so bila vedno pogostejša. Pravzaprav se bolj ali manj še danes kregava zaradi vedno istih stvari. V navalu jeze me partner obtožuje, da sem debela in nisem dobra mama. Slednje me posebej boli, saj dajem pri skrbi za otroka vse od sebe. Ko sem možu predlagala, da bi si skupaj poiskala strokovno pomoč, je bil do predloga odklonilen. Zato me zanima, ali je smiselno, da najino zvezo rešujem sama, ali je bolje, da se odločim za ločitev.

Moj odgovor:

Spoštovani, iz Vaše pripovedi je čutiti, da Vas odnos z možem močno obremenjuje in da si ga želite izboljšati. V obdobju zaljubljenosti se navadno počutimo napolnjene s čudovitim občutkom, da bodo končno uresničene vse naše želje. Večina je prepričana, da je njena oz. njegova zveza s partnerjem nekaj posebnega. Nenadoma smo polni moči in optimizma, življenje dobi vsebino in pomen. V ozadju tovrstnega doživljanja je kopica hormonov in kemičnih snovi. Ker pa zaljubljenost predstavlja za telo hudo obremenitev, ne more trajati večno. Slej ko prej se pojavi obdobje, ki ga zaznamuje igra moči, najpogosteje takrat, ko si partnerja obljubita trajno zvezo. Postopoma začnemo opažati, da so nekatere partnerjeve lastnosti moteče. Navadno gre ravno za lastnosti, zaradi katerih smo se v partnerja zaljubili. Lahko se zgodi, da nam partner v zavedni ali nezavedni želji, da bi nas prisilil k ljubezni, prične odrekati pozornost, postaja čustveno hladen, nas kritizira, kar se mogoče kaže tudi v obtoževanju Vašega moža. Cenim Vašo skrb za otroka, popazite le, da v stiski zaradi neurejenega odnosa z možem ne bi pričeli zadovoljevati svojih nezadovoljenih čustvenih potreb s podpiranjem otrokove odvisnosti od Vas samih. Vsekakor bi bilo za vajin odnos in omogočanje otrokoma, da zaživita v urejenih družinskih razmerah, najbolje, če bi se z možem vključila v partnersko svetovanje. V kolikor pa Vaš partner ta korak zavrača, lahko marsikaj naredite tudi sami. Nenazadnje deluje družina kot celota in sprememba pri katerem koli članu lahko samodejno povzroči spremembe pri ostalih. Osebno sem mnenja, da je smiselno, v kolikor imata partnerja otroke, pred odločitvijo o razhodu izčrpati vse možnosti za to, da se odnos izboljša. Lepo Vas pozdravljam, Daša Cek Stepančič

%d bloggers like this:
search previous next tag category expand menu location phone mail time cart zoom edit close