Strah pred smrtjo – ga je mogoče povsem premagati?

Pisalo se je leto 1997. Bila sem stara 10 let, ko je v sosednjem mestecu umrl deček, čez noč, za redko bakterijsko okužbo. Spominjam se tistega dne, kot bi bilo danes. Dogodka, ki me je zaznamoval in mi vsadil več kot desetletje trajajoč hud strah pred smrtjo, ki se je skozi leta spoznavanja kognitivno-vedenjske terapije, branja literature na temo minljivosti ter ob podpornih odnosih počasi raztapljal. Strah, ki ga danes nadomešča hvaležnost – za čudovite ljudi, ptičje petje v zimskem dnevu, topel sončni žarek, ki pokuka skozi oblake na sicer oblačen dan … In nenazadnje strah, katerega mesto je zasedla zdrava skrb za lastno zdravje.

Obrazi strahu pred smrtjo

Smrt je naraven razplet vsakega življenja, ki mu (vsaj zaenkrat še) nihče od nas ne more ubežati. Edinstvena človekova lastnost je sposobnost samozavedanja, zaradi katere pa nosimo rano umrljivosti – strah pred smrtjo. Smrti se vsak boji na svoj način. Lahko se ta strah kaže posredno kot splošni nemir in drugi psihološki simptomi ali neposredno kot jasen, zavesten tok strahu ali groze pred izgubo lastnega življenja. “Niti pomisliti ne morem na to, da me nekega dne ne bo več!” ali “Strah me je, da bi mi odkrili bolezen, ki bi v kratkem vodila v smrt, pogosto slišim. “Kaj se vam zdi pri smrti tako groznega?” navadno povprašam ter “Kaj bi izbrali, če bi lahko – dolgo in nekakovostno ali krajše ter polno življenje?”

Smrti se bojimo zaradi izgube nadzora, bližnjih, lastnega telesa in spremembe, za katero ne vemo, kaj prinaša. V strahu pred smrtjo je skrit strah pred neznanim. Ni človeka, ki v sebi ne bi nosil strahu pred smrtjo. Ta je v določeni meri celo potreben za to, da se ne po nepotrebnem ogrožamo, se izpostavljamo nevarnostim. V globinah čisto vsakega od strahov, npr. pred boleznimi, zapuščenostjo, kačami, temo, višino, letenjem in drugimi, ni nič drugega kot strah pred smrtjo. In tega strahu ne moremo nikoli povsem zatreti.

Razvojne poteze strahu pred smrtjo

Že starogrški filozof Epikur je opozarjal na to, da je temeljni vzrok človekovega trpljenja vseprisotni strah pred smrtjo. Kaže se že pri otrocih v predšolskem obdobju, med 6. letom in puberteto navadno ponikne, v puberteti pa izbruhne z vso silo. Čez leta se strah pred smrtjo umakne dvema pomembnima nalogama – gradnji kariere in oblikovanju družine. Po tem, ko otroci odrastejo in se osamosvojijo, se strah pred smrtjo navadno ponovno okrepi. Poveča se tudi v določenih življenjskih situacijah, kot so bolezen, smrt bližnjega, nasilje, ločitev, izguba službe, upokojitev, nesreče, staranje in razne obletnice. Na »velike smrti«, kot sta soočanje z lastno bližajočo se smrtjo in s smrtjo nam drage osebe, nas pripravljajo »male smrti«, kot so bolezen, staranje, menjava letnih časov, odpadanje jesenskega listja, mesečna krvavitev pri ženskah ter druge. Ob vsem tem pa žalujemo, osebno zorimo, se oblikujemo, ugotavljamo, kdo smo in kaj si želimo.  

Kako pogledati strahu pred smrtjo v oči?

Pri soočanju s strahom pred smrtjo nam lahko pomagajo podporni, zaupni odnosi, vera, branje knjig, razmišljanje in pogovarjanje o smrti, mogoče celo o posmrtnem življenju, ter čuječe bivanje. Prav razmišljanje o smrti je eden najbolj učinkovitih načinov za zmanjševanje strahu v povezavi z njo in za obogatitev življenja. Ob soočanju ali razmišljanju o smrti je normalno, da občutimo tesnobo. Zaradi varovalne funkcije strahu pred smrtjo ni cilj, da bi se ga povsem znebili, temveč da ga obvladamo do te mere, da ne krni kakovosti življenja. Ko strahu pogledamo v oči in ga sprejmemo, v sebi odpremo prostor občutkom, ki se ob njem porajajo, ter se naučimo do katastrofičnih misli vzpostaviti zdravo distanco, se strah postopoma razblini. Iz krča močnega, ohromljajočega strahu se razvije zdrava skrb zase in za svoje življenje. Če bežimo od razmišljanja o smrti, bežimo pred življenjem. Ali ste vedeli, da je strah pred smrtjo tesno povezan z občutkom neizživetega življenja? Slednje dokazujejo tudi številne raziskave. Bolj kot se v življenju samouresničujemo, bolj kot smo zadovoljni z vsakim posamičnim dnem, manjši je strah pred smrtjo. Zavedanje minljivosti nas opominja na to, kako pomembno je graditi kakovostne odnose, dosegati želene cilje, v največji možni meri resnično živeti vsak dan. Naj vas za konec zato vprašam naslednje:

kaj, če bi vam nekega dne demon rekel: »Življenje, ki si ga in ga živiš, boš moral še neštetokrat živeti. V njem ne bo nič novega – ponovile se bodo misli, dogodki, trpljenje …«

Kaj občutite ob tem? Kaj si želite, da bi bilo drugače?

Želite biti obveščeni o novih objavah in aktualnih dogodkih?

S klikom na gumb POTRDITEV soglašate, da posredovane osebne podatke zbiram in obdelujem z namenom pošiljanja e-novic. Privolitev lahko kadarkoli prekličete na dasa.cek.stepancic@gmail.com

O meni

Sem kognitivno-vedenjska svetovalka, ustanoviteljica združenja kognitivno-vedenjskih svetovalcev Slovenije KVS Slovenija in Centra za anksioznost. Sem avtorica Kodeksa etike v psihosocialnem svetovanju Slovenije. V življenju mi je bilo dano hoditi z roko v roki z anksioznostjo – najprej ob opazovanju družinskega člana, ki mu je dolga leta sedela na rami, po smrti dečka mojih let se je pri komaj desetih letih oprijela še moje. In tako sva korakali več kot desetletje tako tesno druga ob drugi, da sem jo uspela še kako dobro spoznati. Poslovili sva se prijateljsko. Zame je bila namreč tesnoba ena največjih učiteljic. Zaradi spremljanja številnih klientov na poti osvobajanja od tesnobe ter dragocenih spoznanj, pridobljenih z lastno izkušnjo, verjamem, da se iz primeža nezdravih oblik anksioznosti lahko izvije vsakdo!

Foto druge slike: Črt Piksi

%d bloggers like this:
search previous next tag category expand menu location phone mail time cart zoom edit close