Kako močno bodo zaradi koronavirusa ranjene generacije otrok?

Najbrž ni odgovornega in skrbnega starša, ki se od pojava koronavirusa dalje ne bi zbal za svojega otroka. Testiranje in samotestiranje otrok, cepljenje, grožnja zapletov bolezni, obvezna socialna izolacija ter šolanje na daljavo so pritegovali pozornost staršev in jih v nekem trenutku razcepili na dva pola.

Ko razmišljam o trenutni situaciji, se velikokrat spomnim na očeta logoterapije. »Usoda, ki jo prestaja človek, ima dvojni smisel: da jo oblikujemo – kjer je mogoče – in da jo nosimo – kadar je potrebno,« je zapisal. Njegovo delo in življenje je globoko zaznamovala izkušnja preživetja treh koncentracijskih taborišč, v katerih je izgubil celotno družino (brata, starša in ženo). Že kot malega dečka so ga prevzemala vprašanja o smislu življenja. Opozarjal je na nevarnost izgube življenjskega smisla, notranje praznine in razočaranosti nad življenjem. Čeprav je bila njegova življenjska pot prežeta z izgubami in grozotami vojne, je Viktor Frankl hkrati dokaz trdne volje in osmišljenega vsakdana. In če bi bil danes, ko se zdi, da nam je odvzeta svoboda, še med nami, bi dejal, da je svoboda človeka v tem, da lahko zavzame stališče do kakršnih koli okoliščin, ki ga doletijo.

Primer iz Goriške regije, ko se je oče učenca ene od lokalnih šol nad zaposlene zaradi samotestiranja otrok podal z motorno žago, je več kot zgovoren. Priča o nezmožnosti konstruktivnega soočanja s težavami, ki so se najbrž v posamezniku kopičile že mnogo let, preden se je pojavil nov virus. Dogodek predstavlja le vrh ledene gore. Primer ni osamljen. Upam si celo trditi, da  duševnih težav v epidemiji ni več kot v predhodnih letih, ampak da je medijska pozornost pridala k temu, da so ljudje, ki so se s težavami soočali že prej, zbrali pogum in poiskali poMOČ. Pri marsikom je trenutna situacija samo poslabšala predhodne stiske. Akutnih, novonastalih je peščica.

V medijih je bilo zaslediti tudi veliko informacij o poplavi duševnih stisk med otroki in mladostniki. Bistveno povečano iskanje pomoči med mladimi zaznavam tudi sama. Mnogi ob tem prst uperjajo le v spremenjene razmere. Pa so res edini krivec koronavirus, odločevalci, farmacevtska industrija …?

Kako močno ranjeni se bodo otroci izvili iz primeža epidemije COVID-19 je v največji meri odvisno od odzivov staršev. Ne od trajanja epidemije, zoprnih ukrepov ali od šolanja na daljavo. Kako močno bo to obdobje zaznamovalo otroka, je predvsem odvisno od tega, kako se s to situacijo soočajo starši in v kakšnih razmerah otrok živi. Če ob poročanju o koronavirusni okužbi starši doživljajo konstantno paniko, bodo hud strah doživljali tudi njihovi otroci, saj v presojo nevarnosti staršev ne podvomijo niti za trenutek, predvsem mlajši. Otrok, ki ga je strah, bo, v kolikor ne bo dobil priložnosti, da obremenjujoče čustvo predela, iz korona krize prišel ranjen, z velikim tveganjem, da razvije anksiozno motnjo. Otroci staršev, ki ob koronavirusnih ukrepih doživljajo veliko mero jeze in jo izražajo z nestrpnostjo, otroka učijo prav tega – pomanjkljive strpnosti do različno mislečih. Žal pa je med nami tudi veliko otrok, ki živijo v kaotičnih razmerah, v katerih vladajo prepiri med staršema in nasilje. Za slednje je bilo večtedensko šolanje na daljavo najhujša nočna mora, saj niso videli minute, da se šolska vrata spet odprejo. Tudi tokrat ima, če smo čisto pošteni, koronavirus le malo prstov vmes.

Vzgoja otrok je v prvi vrsti njihova priprava na življenje. V slednjem pa ne bo samo prijetnih dogodkov, neizbežno bodo vsakega otroka nekje pričakale tudi neprijetnosti, s katerimi se bo moral znati soočiti. Ali se bo naučil konstruktivnega soočanja z izzivi življenja ali pač ne, pa je precej odvisno ravno od zgleda, ki ga otroku dajemo starši.

Zavedati se moramo, da so otroci izredno prilagodljivi. Z ustrezno razlago (ki je primerna otrokovi starosti in razvojni stopnji) ter z odprtostjo za pogovor, tudi o otrokovih čustvih, lahko pri otroku preprečimo nepotrebne stiske v povezavi s trenutno situacijo. Za otroka je bistveno bolj škodljivo, da živi obkrožen s paniko ali nestrpnostjo, kot da se trikrat tedensko samotestira, še posebej če mu slednje pomagamo osmisliti.

Vsakršen položaj lahko dojamemo kot grožnjo ali izziv. Če na koronavirusno krizo pogledamo kot na priložnost, da si morda vzamemo več časa zase in za družino, da ustrezno poskrbimo za lastno zdravje in zdravje soljudi, izkažemo spoštovanje drugače mislečim in vse to z lastnim zgledom prenašamo na svoje otroke, smo naredili največ. Pri tem ne gre za pasivno držo, podložnost, ki izključuje kritično razmišljanje, ampak možnost, da otrokom pokažemo, kako se z različnimi življenjskimi situacijami soočati mirno, konstruktivno in z iskanjem smisla. Zagotovo je ta čas idealen, da dokažemo, da nismo povsem pozabili na skupnost in medsebojno pomoč.

Tri četrt vzgoje poteka z zgledom. Soočanje z našo novo realnostjo je lahko priložnost za to, da pogledamo vase in na lasten zgled ter si morda priznamo tisto, pred čemer smo si (pre)dolgo zatiskali oči. Priznanje samemu sebi je pol poti do rešitve!

Želite biti obveščeni o novih objavah in aktualnih dogodkih?

S klikom na gumb POTRDITEV soglašate, da posredovane osebne podatke zbiram in obdelujem z namenom pošiljanja e-novic. Privolitev lahko kadarkoli prekličete na dasa.cek.stepancic@gmail.com

O meni

Sem kognitivno-vedenjska svetovalka, mama in žena. Obožujem naravo in šport. Tekom različnih življenjskih izkušenj in študija psihosocialne pomoči sem se naučila uživati v drobnih radostih življenja. Kot asistentka na Fakulteti za uporabne družbene študije prenašam svoje znanje in izkušnje na mlajše generacije psihosocialnih svetovalcev. Sem ustanoviteljica združenja kognitivno-vedenjskih svetovalcev in portala Kognitivno-vedenjsko svetovanje Slovenija (KVS Slovenija) ter avtorica prvega kodeksa etike na področju psihosocialnega svetovanja v slovenskem prostoru.

%d bloggers like this:
search previous next tag category expand menu location phone mail time cart zoom edit close